Tudi jaz sem začela kaditi zaradi prirojene človekove potrebe. Ne zaradi neke prvobitne potrebe po nikotinu in tobaku, ampak potrebe po pripadnosti. Vsi želimo pasat nekam, to še posebej pride do izraza v puberteti. Seveda sem se na vse kriplje upirala temu, da sodila med piflarje, kamor so me kar naprej tlačili. Hotela sem bit tam, kjer je bilo 'kul' - beri kjer se je pilo in kadilo. Želela sem bit zraven tistih najbolj kjut tipov na svoji šoli (zavoljo enakosti med spoli in da ne boste za začetek kadilske razvade krivili samo žensk). Skupaj s cvetom takratne osnovnošolske estrade smo skrivaj lazili na čike v vse možne skrite grme okoli šole in v očeh vrstnikov veljali za strašno popularne (oziroma vsaj tako smo si predstavljali in v stanju neke kolektivne zablode močno želeli verjeti).
In potem so potrpežljivo, a vztrajno minevala leta. Od začetka se mi je seveda zdelo, da mi kajenje pravzaprav sploh ne škodi preveč. Vse nadvse opevane grozljive posledice so bile tako zelo abstraktne. Konkretno se mi ni poznalo tako rekoč popolnoma nič. Z vsakim pretečenim letom, pa je potencialna škoda postajala vedno bolj in bolj oprijemljiva (kašelj, tek, hoja v hribe, kadilski mački ipd.). Minilo je kakšnih 10 let, preden sem zbrala dovoljšno mero poguma ter prvič (in tudi edinkrat) poskusila zares nehat. Povod je bil kolega, ki mi je podaril knjigo o tem, kako popolnoma lahko je prenehat kadit (Easyway to stop smoking). Cela knjiga je temeljila na neki spremembi mindseta, kjer te avtor čez 200 strani futra, da nočeš kadit in kako je čist v izi odvrečt cigarete. Preberem knjigo in oborožena s tem novim mindsetom poskusim. Vsakič, ko sem pomislila na čik (kar je bilo na žalost še posebej od začetka precej pogosto), sem poskušala reprogramirat svoj cel miselni tok. Spreminjat globoko zakoreninjene miselne navade, pa seveda niti približno ni bilo tako zelo enostavno, kot je avtor knjige cel čas zatrjeval. Pa tudi sama mentalna modifikacija je bila bolj preveč površinska, globoko v sebi, sem namreč še vedno želela kadit. Eksperiment samo-manipulacije, je z veliko mero truda, na žalost uspešno deloval le borih par mesecev. Čez par mesecev sem namreč naletela na nekaj manjših težav v življenju (zapustila me je ena izmed tistih edinih sorodnih duš v ljubezni), in domnevna nesreča se je seveda razlila še na druga področja. Nenadoma je moja celotna eksistenca v notranjosti lastne glave izgledala kot 'waste of time' in totalni disaster. Seveda sem v globokem obupu začela sanjariti, da bi kupila čike. Pri tem sem se seveda še obtožujoče spraševala, ali sem si sama toliko skrivila lastno percepcijo in načrtno zafurala življenje - samo zato, ker bi podzavestno rada spet kadila (Kaj pa če sem pravzaprav jaz vsega kriva?). Vso to samoobtoževanje, me je še dodatno gnalo, da se psihično olajšam s tem, da skadim kakšen čik in se počutim boljše-tako kot v dobrih starih časih. Šla sem do trafike ter zopet kupila svežo škatlo in vžigalnik. Skadila enega. Seveda mi ni bil všeč, točno tako kot nobenemu ni všeč prvi čik. Na žalost pa sem ves čas v podzavesti cigarete ohranila v kategoriji svojih najboljših prijateljev, ki ti vedno stojijo ob strani - ne glede na vse. In ker so odnosi vzajemni in prijateljev ne puščamo na cedilu, sem seveda potem čez nekaj časa skadila še drugega. Na ta način sem tekom naslednjih dni še naprej počasi, a zelo vztrajno, povečevala frekvenco naših srečanj. Čez kake dva tedna sem sem se vrnila na izhodiščno točko in klavno zopet pristala na normalni škatli na dan. Poleg bolečega občutka poraza, je bila dodatna katastrofalna posledica tega failaneg poskusa, za povrhu tudi novo spoznanje. Spoznanje, da me od takrat naprej, živa duša ne bo nikoli več prepričala, kok je to baje popolnoma enostavno. Imam sicer močno voljo, ampak pri določenih stvareh - kot so čiki, pa moja volja kapitulira na celi črti.
Od tega poraza dalje, sem par let spet kadila 'normalno'. Seveda sem imela trenutke, ko bi dala vse (ampak res skoraj vse), da bi lahko nehala. Ampak na žalost nisem imela najmanjšega pojma, kako naj se tega zopet praktično lotim. Podzavestno sem se počasi obupano vdala v žalostno usodo in začela poraženo verjeti, da prenehat kadit sploh ni možno-oziroma da vsaj meni osebno nikoli ne bo posrečilo. Uspe lahko samo redkim izjemnim posameznikom, v to kategorijo psihično izjemno močnih osebnosti, pa na žalost jaz osebno gotovo ne sodim. Zdelo se mi je, da sem pogubljena. V obupu sem se poskušala bedno tolažiti z dejstvom, da moj fotr skadi par škatel na dan že desetletja, pa še vedno nekako za silo diha. Posledično sem oprta na te majave dokaze upala, da imam mogoče dobre gene za kajenje in v družini nismo nagnjeni k rakavim obolenjem.
In potem pride tisti večer. Večer, ko pridejo na obisk kolegi. Eden izmed njih je, odkar ga poznam, rolal zelišča -približno enega na uro. No, tokrat pa se namesto z svojim običajnim priborom, prikaže z nekim 'Man in Black flashing device' gadgetem. Čudno ga gledam “Kaj maš to? A nam boš zdaj erasal all memory al kaj nameravaš s tem?” ga v šali igrivo vprašam. »Ne, zdaj sem začel vejpat.« ves nadušen pove. Prvič slišim za vajpanje, sploh. Zveni kot nekakšen čuden internetni sleng. “Vejpat? ” ga začudeno vprašam. Vprašam v iskreni želji, da se prepričam ali sem slišala pravilno, da si razširim besedni zaklad in da mi razloži, kakšna je ta nova modna muha. Kolega začne razlagat malo na splošno o vajpanu. Praktično demonstrira, kako se vstavi zelišča notri, medtem ko ga jaz skeptično, vendar z velikim zanimanjem opazujem. Konča, zapre in mi da za potegnit. Probam. Magic, lepo pribije, super se kadi-kot čisto pravi cigaret. In za povrhu se popolnoma nič se ne voha. S tem se lahko tako rekoč sprehajaš po bajti, po ulici, pa živa duša ne bo zavohala popolnoma nič. Ne morem verjet svojemu grlu in svojemu nosu. Hočem vedett več o tem skrivnostnem vepanju. Potem še drugi kolega, ki kadi analogne (se že učim izrazoslovja
) on the topic slučajno omeni, da so obstajajo baje tut druge vrste vape device-i, s katerimi folk baje preneha kadit. Sam osebno še ni probal. »Zakaj ne?«, ga vprašam, vendar mi ne zna povedat.»No saj ni važno zakaj«, si rečem. Edina stvar, ki jo zares razločno slišim in mi brez prestanka odzvanja po glavi, greje srce, dviguje motivacijo, je besedna zveza »Nehat kadit«. To je točno tisto, kar si sama na skrivaj želim že leta in leta. Želim podzavestno in na skrivaj, ker me je to strastno hrepenenje seveda strah povedat naglas. Kot verjetno še mnogi drugi, se strašno bojim, da mi bo v odgovor folk dobronamerno modroval »Ja pa daj pol, kaj še čakaš. Kaj samo govoriš, naredi kaj. Itd.« In jaz tega seveda ne bom naredila, ker sem se bala, da mi ne bo uspelo. Prenehat kadit sem mi je zdelo pravzaprav popolnoma isto, kot da bi nekdo od mene zahteval, naj mu dostavim patent za perpetum mobile. Skratka, zakaj bi se blamirala in izpadla kot nekakšen slabič, zguba, primer človeka velikega v besedah a majhnega v dejanjih. Zato tega sanjarjenja na temo, kako 'bom/bi rada' nekoč nehala, nisem več omenila niti z besedo. Veliko raje sem sproščala svoje frustracije na ta način, da sem z drugimi kadilci lagala sama sebi in se pogovarjala o tem, kok bi bilo fajn mal zmanjšat, kok so čiki škodljivi, kok če kadiš mal je OK, kok dandanes itak vse škodi ipd. Skratka tisoč argumentov za boljšo vest in bolj miren spanec. Ampak kaj ti bodo vsi ti razlogi »za«, če globoko v sebi človek ve, kaj res – to zavedanje, pa je izjemo težko zakrit in potlačit samo z težo nekih bolj ali manj slabih argumentov. Da bi direktno z besedico omenila, da bom nehala, se seveda nisem upala, ker se mi je zdelo nemogoče.
Seveda kot vsak drugi kadilec, iz prve roke počasi čutim katastrofalne posledice na svojem zdravju. Iz leta v leto bolj. V zadnjem času celo iz dneva v dan bolj in bolj. Počasi me zjutraj začenjajo čedalje bolj konsistentno boleti pljuča. Nisem ziher al si domišljam (ker znam bit včasih malo hipohondra), čeprav upam in molim (no ne ravno dobesedno molim), da je to samo manifestacija moči moje domišljije. Na pregled pljuč k zdravniku, si seveda nikakor ne upam. Zdravnika se izogibam kot hudič križa ali kot kadilec slikanja pluč. Osebna zdravnica mi je namreč itak že davno (in večkrat) predlagala, naj zaboga že neham s tem sranjem in če bi se izkazalo, da je kaj narobe z mojimi pluči, potem bom zraven dobila še porcijo »Saj sem ti rekla. Vsi smo te opozarjali.«. Da ne omenjam lastne slabe vesti, ker sem še mlada, sposobna in lahko potencialno še ogromno prispevam k BDP-na splošno precej pametna, ampak veliko preneumna, da bi nehala kadit. Na bolečino ljudi, ki me poznajo in imajo radi, si seveda sploh ne upam niti pomisliti. Tako da, ko mi nekdo reče »lahko ti pomagam nehat kadit na enostaven način«, je to morda približno podobno, kot je za nekoga, ki cele dneve presedi pred TV-jem trenutek, ko uzre reklamo z mamljivo obljubo »shujšali boste brez telovadbe«. Točno to, kar si želi, ampak težko verjetno. 'Nehat kadit na enostaven način' je kot neka fatamorgana, bolim se le, da se bo razbila ko pridem tja. Ampak vseeno mi ta privid nikakor ne gre iz glave.
»Ej, kje pa si našel to informacijo, da folk lahko s tem neha kadit?« čez nekaj časa vprašam kolega. Kolega mi reče naj pogledam post v forumu Pod svojo streho. Zraven še pove, da baje sicer kar nekaj stane investicija na začetku. Meni je popolnoma vseeno koliko stane. Vem, da mi novih pljuč ne bo noben kupil. In ko govorimo o zdravju, močno sumim, da denar popolnoma devalvira in skoraj zanesljivo zgubi vsako vrednost. Tut če bi se morala za celo leto (al pa morbit celo za par let), za ta namen odpovedati temu, da si kupim nove čevlje, obleke (ali karkoli od teh domnevno nepogrešljivih potrošniških dobrin), bi mi bilo čisto vseeno. Brez dvoma lažje preživim brez čevljev, kot brez pluč. Hitim odpirat browser in začnem googlat. Berem forum in ne morem verjet, s kakšnim pristnim entuziazmom model opisuje svojo izkušnjo tranzicije. Nobene krize, same sebe preseneti s tem ko neha, ne pogreša čikov sploh itd. Čisto sem navdušena, a z vedno prisotno zdravo mero skepse. Seveda si mislim, da pri meni najbrž ne bo tako lahko, ker sem poseben primer človeka s posebej šibko voljo, ko pride do cigaret. Ampak zakaj za boga, pa ne bi vsaj probala? Navsezadnje mi je tut on izpadel kot nek zagrizen kadilec, tako da imava prav gotovo vsaj nekaj skupnega. Višek vsega pa je bil, ko v naslednjem postu človek začne govorit o tem, da je dolgoročno gledano vejpanje presenetljivo cenejša alternativa (poleg tega da je bolj zdrava). To je pa že skoraj preveč neverjetno, da bi sploh lahko bilo res. Ko da bi te nekdo res hotel nategnit, ampak zakaj pa ne? Bom pač enkrat v življenju nasedla, pa kaj potem. Mal še Googlom in se čez par dni odločim. Jutri grem v štacuno.
Prvoten worse case scenario plan je bil: »Če ne deluje - bo to vejpanje bolj tko za zraven. Bom vsaj manj skadila. Pred vsakih čikom, ko obvarujem svoja pljuča, bo boljše kot nič.« Prejšnji dan zvečer malo pogledam po netu in raziskujem kakšne so različne opcije. Rahlo (oziroma po pravici kar precej), se zmedem. Vse zgleda blazno komplicirano. Razni modi, uparjalniki, pomotoma naletiš na kako buildanje, wickanje, mehanske mode in kaj vem kaj. Nekak mi ni najbolj jasno, kaj vse sploh potrebujem, da lahko puhnem prvo paro. Prvi vtis, uf zgleda precej komplicirano. Ampak ko na YouTubeu vidim modela, kako puha ven cele oblake pare, se mi začne dozdevat, da lahko morda tole resnično ponuja enakovreden 'look and feel' kot cigareti in ima velik potencial, da bi lahko dejansko delovalo. Končno se do neke mere zasilno opremim z določenimi površnimi informacijami in se odločim. »Najboljše je, da kupim nek starter kit in potem v štacuni vprašam, kaj vse rabim zraven. Se bom že neki zmenila, ampak skor ziher bom neki kupila.« Se spodbujam v svoji odločitvi, preden zaspim.
Naslednji dan pridem v štacuno. Prodajalec ima slučajno neke tehnične težave z blagajno in me vljudno prosi, če lahko pridem nazaj čez kake pol ure. »Ni problema. Pridem kasneje«, mu zagotovim. Trdno sem odločena. Itak sem čakala 15 let, bom pa še te pol ure. Grem na kavo, prižgem čik, gledam kako pada sneg. Ob razigranem plesu snežink, variiram na temo, kako zelo bilo lepo, če bi lahko sedela notri na toplem, srebala kavico in ne bi čutila potrebe po vztrajnem uničevanju svojih notranjih organov (predvsem slednje bi bilo res sanjsko). Zdi se ko neka fantazijska zgodba iz pocukanega filma, kjer so na koncu vsi srečni, ampak v real lifu nikakor ni vse tko enostavno, kot zgleda na platnu. »Nič bom pobrala, če ne bo delovalo, sem pa stran vrgla kakih 100 evrov, ampak bom vsaj lahko rekla, da sem probala.« Sem se spodbujala in bodrila.
Odkorakam nazaj v štacuno. Odprem vrata in vstopim. Stojim v minimalistično opremljeni štacuni in zmedeno gledam steklene vitrine. Počutim se kot v neki draguljarni. Začnem precej boječe in zadržano razlagat, da kadim in da sem razmišljala, da bi rajše začela vejpat. Čudno se mi počutim, ko sama sebe slišim uporabljat besedo vapanje. Zdi se mi, kot da bi se poskušala infiltrirat v nek svet, kamor ne sodim. Ali pa, kot da da bi šla proti vsem svojim načelom kupovat novega iphona 6s (nočem užalit nobenega uporabnika, je kvaliteten telefon, samo sem proti razlogom, zakaj ga ljudje večinoma kupujejo). Prodajalec me prijazno gleda. Jaz seveda začnem po svoji navadi projicirat in domnevat, da točno vem, kaj si drugi mislijo. Ziher si misli »Uf, še en kadilec, ki nima dovolj močne volje, da nehal sam od sebe in zdaj išče nek substitut. Neki s čemer bo zadovoljil svojo oralno fiksacijo«. Ampak na tej točki mi je že precej vseeno, kaj si ljudje mislijo. Zato, ker itak na to ne morem vplivat in zato, ker se resnično iskreno želela znebit teh čikov, preden se oni znebijo mene. Ne boste verjel, ampak z nekega čudnega razloga, sem vseskozi bila pod napačnim vtisom, da večinoma bolj vejpajo nekadilci, kadilci pa to uporabljajo bolj tko, da nehajo-podobno kot vodne pipe. Zgledalo mi je namreč preveč zdravo, da bi to počeli kadilci. Kadilci smo v osnovi na neki točki v svoji kadilski karieri spoznali, da se zastrupljamo in se posledično za vsaj zasilno notranjo pomiritev sprijaznili, da bomo od tega z precej veliko podporo statistike tudi umrli. Zdravje in para, kadilca običajno ne zanimajo preveč-vsaj mene niso, ker si o zdravem življenju s cigareto v roki, sploh nisem upala razmišljat.
Prodajalec mi ustrežljivo predstavi različne opcije. Jaz sem se nekak že doma osredotočila na Kangertech. Na koncu se po priporočilu odločim za Evic VTC Mini. Prodajalec mi prijazno razloži mal o napravi, sestavi zadevo, vstavi grelno glavo, nastavi pravi mode itd. Jaz si poskušam čim več zapomnit. Kar precej novih informacij, ampak niti približno, pa ne neka neobvladljiva količina. No in potem prižgem in vdihnem. Naredim napako, da potegnem bolj tko ko čik. Mal zakašljam in mi rata nerodno, kot srednješolcu, ki vleče svoje prve dime. Probam še enkrat in kmalu skapiram, kako je treba potegnit. In mi rata ful všeč. Popolnoma zadovoljna se po kakih dveh urah odpravim iz štacune, res iz srca hvaležna prodajalcu, da si je vzel čas zame in mi pomagal na moji poti reševanja pluč.
Pridem domov in cel dan veselo puham paro. Zvečer se mi sprazni baterija in jo dam filat. Prižgem normalen čik- za zraven-medtem ko čakam, da se v miru napolni. Kadim čik in hkrati že po netu naročujem dodatne baterije. Čemu taka naglica? Zato, ker s čikom v roki spoznam, da mi je vajpanje nudi dosti bolj prijetno uporabniško izkušnjo kot čiki. Ne morem verjet. Sprašujem se, kako sem sploh lahko prižgala te smrdljive, škodljive, peklenske čike vsa ta leta, če bi lahko puhala po vsej verjetnosti popolnoma nedolžno paro. Odgovor se sevda ponuja sam po sebi: »Nisem vedela!!!« Baterija se napolni. Spet začnem vejpat in od takrat naprej nisem prižgala čika. In nimam prav nobene želje-nasprotno. Moja nova najhujša nočna mora je, da bi se mi pokvaril in bi bognedaj morala spet poseči po čiku. Priznam, sedaj ko se odvajam, sem neverjetno navezana na mojega malega Evica. Ta miniaturni čudež tehnologije je moj največji zaveznik v boju s tobakom. Podzavestno se skoraj bojim, da bi pomotoma skadila čik. Že razmišljam in raziskujem, kaj vse bi še kupila zraven (kak drug tank, morebiti še en mod), kako bi mixala ejuice, delala svoje coile. Sicer sem še ful newbie, ampak sčasoma se bom izobrazila. Vmes skoraj vsak dan iz vseh možnih žepov in torbic vlečem čike in vžigalnike, kar me presenetljivo sploh ne gane in razmišljam kam naj se jih znebim. Kolega (cimer), ki še kar kadi, me roti naj zaboga že neham brez prestanka govorit o vajpanju. On je parkrat probal, sam ful čudno vleče in zraven zmeri zakašlja. Ampak je pa sedaj tudi on začel razmišljat, da bi nehal kadit. Vendar bi on za to uporabil willpower (je pač take vrste človek). Pa tut verjamem, da je morda nekomu, ki se že cel life po sili razmer pumpa »z kadim, zato ker mi je všeč, pa tut če umrem zaradi tega - od nečesa je pač treba umret«, spremenit cel mindset v parih dneh-sploh zato, ker se človek potem počuti tko glupega, da je toliko časa vztrajal na običajnih cigaretah. In mislim, da nam ljudem občutek, kako smo bili neumni, težko priznat. Pa saj ne da nismo bili neumni, samo zdelo se je da ni nobene alternative. Vse dokler nekdo slučajno ne omeni vajpanja…
»Vapanje vam lahko pomaga, da na enostaven način nehate kadit«, se po mojem osebnem mnenju (čeprav mislim, da si to mnenje delim z veliko večino bivših kadilcev, ki so sedaj vajperji) uvršča na prvo mesto med '10 stvari, ki vam jih ni nikoli nihče povedal o kajenju'. Moj edini izgovor, zakaj nisem nehala kaditi leta nazaj je, da preprosto nisem vedela kako. Nevednost ubija, ravno tako kot cigareti. Po parih dneh brez kake hude krize (niti zadnjega čika nisem skadila), strastno delam small-scale lokalno promocijo med svojimi kadilskimi kolegi. Med ljudmi, za katere bi iskreno rada videla, da živijo dlje, ker jih imam rada. Z vsakim dnem brez čika sem bolj zanesljiv pričevalec. In medtem ko gledam na ulici folk, ki kadi normalne čike (oziroma me začudeno gledajo kaj zavraga počne ta ženska), me čedalje bolj mika, da bi stopila zraven, jim predstavila vajp, dala za probat (sam ne vem če obstajajo kaki ustniki za enkratno uporabo) - ma če bi imela ful denarja, bi jih še osebno zvlekla v vape shop in jim financirala nakup, da probajo…Ker čim več ljudi, ki bo vedlo za vajpanje, poskusilo in posledično z veliko verjetnostjo nehalo kadit-toliko boljše. Tako kot si morda jaz želim, da bi že prej vedla za to, ker že dolgo več ne bi kadila. Upam samo, da si z večletnim kajenjem še nisem povzročila kake nepopravljive škode. Ampak ok, saj v življenju pač tako ali tako naša prihodnost vedno drugačna, kot jo planiramo in edini čas, ki ga pravzaprav imamo na voljo je sedaj. No zdaj čakam in se počasi pucam.
Zraven pa malo berem in se izobražujem. In zelo me skrbi, kaj je sedaj s to novo paranoično zakonodajo. O tem, na kateri stopnji je sprejem teh zakonov in kaj točno vse predpisujejo, sicer še nisem najbolj poučena. Res se mi pa ne zdi pravično in me naravnost boli srce, da bi bodočim vejperjem (potencialnim zadovoljnim ex kadilcem) otežila (ozirom celo uničila) možnost za uporabo najbolj učinkovitega orožja proti čikom ever. Nova zakonodaja, ki očitno s svojimi členi, ki namenoma ali pomotoma stremijo k temu, da bi iztrebili to alternativo, dela proti svojim lastnim državljanom. Meni osebno se namreč zdi, da bi te po zakonu morali v vsaki trafiki ob nakupu cigaret obvezno vprašat, če si že razmišljal o vapanju (poleg tega kolk si star in če bi še njihovo kartico zvestobe) in ob nakupu zraven priložit še informativne letake. V lekarni bi moral poleg merilca za krvi tlak bit postavljeni še javni vapi, da folk proba, farmacevt pa bi mu moral to predstavit to opcijo (poleg neumnih čigumijev in obližev, ki dvomim, da sploh komu pomagali doseči kakršne koli omembe vredne rezultate - poleg tega, da mu je bilo slabo). Pri zdravniku, bi morali v vsakem letaku o kajenju in kako je fajn prenehat, predstavit to alternativo, ki je po mojem skromnem menuju edina, ki res učinkovito deluje. Na škatlah cigaret bi morali v opozorilo, kako naj se posvetujemo zdravnikom in pokličemo brezplačno številko, še obvezno dodat omembo vepanja in relevanten link na kakšen zanesljiv vir ali pa forum, kjer ljudje povejo svoje izkušnje. Nekaj denarja, ki ga kadilci s svojim nakupom zmečejo v proračun, bi se moralo namensko porabit za to, da se jim predstavi ta bolj zdrava izbira - magari posodi en vejp za par dni, da probajo in se lažje odločijo. Takšna bi moral bit realnost reševanja ljudi pred tobačno industrijo. Ne ne pa da nam jo kreirajo tobačni lobiji ali pa razni manipulativni uslužbenci raznih ministerstev, ki verjetno nikoli niso kadili ali poskusili nehat, tako da nimajo nobene osebne izkušnje, s katero bi lahko kredibilno podprli svoja stališča. Zdi se celo, kot da bi jih podkupili tobačni lobiji, da se jim pomagajo z zakonom znebit elektronske konkurence. No to sporno vprašanj, ali je vejpanje res bolj zdravo, je pa itak čisto preprosto odgovori…samo potegnit je treba paro in potem še prižgat ta pravi cigaret. Pa premerjat. Meni je telo v trenutku odgovorilo na to vprašanje. In z vsakim naslednjim vdihom čistega pare ali pa čisto običajnega zraka od tistega trenutka, ko v usta ne tlačim več tobaka, mislim da o tem ni popolnoma nobenega dvoma. Moja pljuča se že počutijo boljše. Ampak ta odstavek verjetno že sodi v drugo temo…
Tko, da v bistvu sem neverjetno srečna in hvaležna novopečena nekadilka. Pa en lep ne-tobačni (zaenkrat še 6mg nikotinski) pozdrav vsem skupaj
Kaže, da bo vejpanje, kot ga poznamo danes za vsaj nekaj časa izginilo oz. bolje rečeno "poniknilo" v ilegalo... 
