Mene ne moti toliko sam dim. Zunaj brez težav sedim ob kadilcu tudi, če se mi dim vali direkt pod nos. V osnovi me sam dim kaj dosti ni pričel motiti.
S težavo pa prenešam zakajene, nezračene prostore, ki sploh pozimi pridejo do izraza. Tam pa s težavo zdržim dlje od pet minut. Že če se sprehodim skozi tak prostor, se potem zračim še pol ure, da neham smrdeti sama sebi.
Res je to ekstrem, ki pa me včasih ni motil, zdaj pa ga ne prenašam, tako da se takim prostorom, če se le da, izognem. Če se ne da, pa uidem takoj, ko lahko. Saj ne, da se mi je kdaj v preteklosti zdelo pravilno, da tam obiske takole zakajajo

Slučajno mi je prišlo na misel, ker imam v bližini tak primer. In se zdaj obiskov pri verižnem kadilcu, ki ga ves čas zebe (zračenje), izogibam. In mi ni jasno, kako me včasih ni motilo, še manj mi je jasno, kako se sploh da živeti tam, kjer bi lahko kar klobase dimil v bivalnih prostorih.
Priznam, tam prav zadržujem sapo in dobim tisti prvinski "beg ali boj" občutek. Ponavadi beg.
Kako kaj ostali prenašate vonj po običajni cigareti? Vas moti že ena sama prižgana cigareta v vaši bližini, ali mogoče kaj podobnega, kot mene? Mogoče nič od tega?
Pravijo, da so bivši kadilci najhujši, kar se tega tiče. Kakšni smo pa vaperji?